Omemba: Boštjan Narat

»za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina …«

»roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti.«

»Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine.«

»Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo …«

»Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?«

»Ljudje so stali pred radiem in gledali televizijo«

»nogomet je poslednji sveti ritual današnjega časa«

»čeprav dan, posvečen enemu največjih italijanskih umetnikov druge polovice 20. stoletja, poteka prav na obletnico njegovega pogreba v bližnji Furlaniji in se spominjamo smrti, pravzaprav slavimo njegovo strast do poezije, filma in nogometa«

»Ker sama nimam neposrednih gledaliških izkušenj, me seveda ni motilo, da sem prepustila taktirko drugim osebam.«

»V gledališču je drugače, to je vseeno umetnost, ki nastaja znotraj nekega kolektiva.«

»Ideologija, družinska dediščina, vzgoja in domet miljeja.«

»Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.«

»Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.«

»Improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.«

»Lahko se delamo norca ali pa smo intelektualno kritični, ampak če hoče človek poslušati dobro, smiselno slovensko popularno glasbo, ima zelo veliko materiala iz preteklosti in tudi sedanjosti, po katerem lahko brska.«

»To, da moški srednjih let piše roman skozi prizmo mlade ženske, je spolzek teren, potencialno še kako problematično in zelo hitro ti lahko spodrsne.«

»Izkušnja srečanja z drugimi ljudmi v glasbi in skozi glasbo je sama po sebi lepa zgodba.«

»Potem se mnogo let kasneje začneš počasi zavedat, kaj si imel. Tisti prvič. Tisto ščemenje v trebuhu. Neskončna trema in pričakovanje. Tisti čudež.«

»Življenje dogaja, medtem ko se pogovarjamo o marsičem.«

»Bend so res samo ene sanje, tudi v lepem pomenu besede.«

»Bežimo v manjši ali večji meri vsi, zato je o tem po mojem vredno pisati.«

»To, da moški srednjih let piše roman skozi prizmo mlade ženske, je spolzek teren, potencialno še kako problematično in zelo hitro ti lahko spodrsne.«

»Izkušnja srečanja z drugimi ljudmi v glasbi in skozi glasbo je sama po sebi lepa zgodba.«

»Potem se mnogo let kasneje začneš počasi zavedat, kaj si imel. Tisti prvič. Tisto ščemenje v trebuhu. Neskončna trema in pričakovanje. Tisti čudež.«

»Življenje dogaja, medtem ko se pogovarjamo o marsičem.«

»Bend so res samo ene sanje, tudi v lepem pomenu besede.«

»Bežimo v manjši ali večji meri vsi, zato je o tem po mojem vredno pisati.«

»To, da si 'zaslužiš' svoj status? Vprašanje je že samo po sebi paradoksalno.«

»Nisem hotel, da roman obvisi v neki nedefinirani sedanjosti.«

»Vse, ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu.«